NAPOTENI DELAVEC – OPREDELITEV
V evropski direktivi o napotitvi delavcev (1996) je napoteni delavec opredeljen kot »delavec, ki za omejen čas opravlja delo na ozemlju države članice, ki ni država, v kateri običajno dela«.
________________________________________________
Direktiva določa več primerov »čezmejnega« dela:
- opravljanje storitev: industrijska, trgovinska, obrtna, kmetijska dejavnost, svobodni poklici;
- mobilnost znotraj skupine: zagotavljanje osebja med podjetji iste skupine za opravljanje določene naloge ali usposabljanja;
- zagotavljanje agencijskih delavcev: agencija za zagotavljanje začasnega dela lahko napoti delavce v podjetje v Franciji za enkratne naloge;
- storitev za lasten račun (self-service): podjetje s sedežem v tujini lahko začasno napoti svoje delavce v Francijo za enkratne naloge;
- dejavnosti prevoza po kopnem, za katere veljajo pravila o napotitvi. Vendar se za ta sektor dejavnosti uporabljajo nekateri posebni ukrepi (obvezno potrdilo o napotitvi).
EVROPSKA DIREKTIVA O NAPOTITVI DELAVCEV
Pogoji dela napotenih delavcev morajo izpolnjevati zahteve iz zakonodaje države gostiteljice:
- Pogoji dela morajo biti enaki kot za druge nenapotene delavce: minimalna plača (če obstaja), trajanje plačanega dopusta, maksimalni delovni čas, varnostni pogoji itd.
- Prispevki za socialno varnost, ki jih plača delodajalec, se plačajo v državi izvora napotenega delavca.
- Osebni prejemki morajo vključevati plačilo za nadurno delo.
- Stroške bivanja plača delodajalec.
