NAPOTENI DELAVEC 

NAPOTENI DELAVEC – OPREDELITEV

V evropski direktivi o napotitvi delavcev (1996) je napoteni delavec opredeljen kot »delavec, ki za omejen čas opravlja delo na ozemlju države članice, ki ni država, v kateri običajno dela«.
________________________________________________
Direktiva določa več primerov »čezmejnega« dela:

  • opravljanje storitev: industrijska, trgovinska, obrtna, kmetijska dejavnost, svobodni poklici;
  • mobilnost znotraj skupine: zagotavljanje osebja med podjetji iste skupine za opravljanje določene naloge ali usposabljanja;
  • zagotavljanje agencijskih delavcev: agencija za zagotavljanje začasnega dela lahko napoti delavce v podjetje v Franciji za enkratne naloge;
  • storitev za lasten račun (self-service): podjetje s sedežem v tujini lahko začasno napoti svoje delavce v Francijo za enkratne naloge;
  • dejavnosti prevoza po kopnem, za katere veljajo pravila o napotitvi. Vendar se za ta sektor dejavnosti uporabljajo nekateri posebni ukrepi (obvezno potrdilo o napotitvi).

EVROPSKA DIREKTIVA O NAPOTITVI DELAVCEV

Pogoji dela napotenih delavcev morajo izpolnjevati zahteve iz zakonodaje države gostiteljice:

  • Pogoji dela morajo biti enaki kot za druge nenapotene delavce: minimalna plača (če obstaja), trajanje plačanega dopusta, maksimalni delovni čas, varnostni pogoji itd.
  • Prispevki za socialno varnost, ki jih plača delodajalec, se plačajo v državi izvora napotenega delavca.
  • Osebni prejemki morajo vključevati plačilo za nadurno delo.
  • Stroške bivanja plača delodajalec.